TURBO RUDI: Petindvajset let po Bukarešti (INTERVJU)

Koper

V soboto mineva natanko četrt stoletja od večera, ko je Slovenija prvič izvedela, kako zveni uvrstitev na nogometno svetovno prvenstvo. V 55. minuti povratne tekme v Bukarešti je žoga pristala v romunski mreži, Igor E. Bergant pa je v mikrofon zavpil stavek, ki ga ponavljamo še danes: "Verjeli ali ne, Mladen Rudonja!" To je bil morda najpomembnejši gol v zgodovini slovenskega športa. Bil je tisti, ki je odprl vrata v Korejo in na Japonsko, na ulice pa spravil celo državo.

Mladen Rudonja je Koprčan. Za selektorja Srečka Katanca je bil igralec, ki ga težko nadomestiš. Bil je napadalec, ki je branil, tekel za dva in nikoli ni popustil. Pri šestnajstih je izgubil očeta in kot mladoletnik skrbel za mamo in sestro. Šolal se je za avtomehanika, vendar ga je žoga odpeljala na Hrvaško, v Švico, Belgijo, Anglijo in na Ciper. Potem se je vrnil domov. V Kopru je bil hkrati igralec, športni direktor in predsednik kluba, ki je leta 2006 osvojil svoj pokal. Zadnjič je za Koper zaigral pri 41 letih.

Javnosti se je ves ta čas raje izogibal. Ni iskal kamer, intervjujev ni maral, odgovarjal je na igrišču. Lepo presenečenje za vse pa je njegova odločitev, da spregovori zdaj, ko kandidira na listi Socialnih demokratov v Mestni občini Koper. O tem, zakaj se je človek, ki je vse življenje tekel po levem krilu, odločil stopiti v politiko, kaj Koper dolguje mladim športnikom in kaj se je naučil v garderobah po Evropi, smo se pogovarjali tik pred volitvami.


Kako to, da ste si se kljub dejstvu, da se ne izpostavljate radi, odločili za kandidaturo na letošnjih lokalnih volitvah.

Odločil sem se izpostaviti zdaj, kot športnik, ne kot politik. Okoli nas, želeli ali ne, je vse politika. Z mojimi izkušnjami in v času v katerem živimo, vrednote zgubljajo na pomenu. Zato čutim, da nastopam kot socialni demokrat, oziroma športnik in si želim obuditi ter povrniti socialne vrednote, da otroci ne bi občutili današnjih stisk staršev v vsakdanjem življenju. Zavzemal se bom, da otrokom omogočimo enakovredne pogoje treniranja.

Pravite, da ste se kot otrok na ulici igrali po pet ali šest ur na dan. Kje danes v Kopru otroci sploh lahko igrajo nogomet, ne da bi plačali članarino?

V moji mladosti ni bilo levih in desnih, bila je ulica. Tam smo bili doma in smo se počutili najboljše. Skupaj z ostalimi otroci sem na ulici dobil vrednote, ki jih imam še danes. Današnji časi so izredno težki. Mnoge družine živijo na pragu revščine, storitve so drage. Občina bi morala svojim občanom, omogočiti pogoje, kot smo jih imeli mi. Prav je, da imajo vsi otroci enako športno opremo, da so si vsi enakovredni. Da vsak talentiran in tudi netalentiran otrok ima možnost vsakodnevnega treniranja discipline, ki mu je najljubša. Seveda je danes ulica drugačna, kot je bila v mojih časih. Ni bilo drog, neorganiziranega divjanja in nezdravih odnosov. Zato je toliko bolj pomembno, da družba omogoča čim širšemu krogu mladostnikov neko vrsto udejstvovanja.

Ali bi Koper potreboval drugačen odnos med občino in klubi, ne le nogometnim? Kako vidite infrastrukturo na Bonifiki?

Infrastrukutra ni slaba. S talenti, ki jih imamo, pa bi si morali omogočiti nadgradnjo s še eno veliko dvorano. Sama občina bi lahko veliko pomagala s plačami najboljšim otroškim trenerjev v različnih športih. Oni so več kot trenerji. Oni so vzgojitelji, pedagogi in avtoritete, ki naj sodelujejo s šolami svojih varovancev ter s tem lajšajo otroške in družinske stiske.

Vsi trije vaši sinovi so šli v nogomet, eden je postal raper. Kaj mora mesto ponuditi mladim, da ostanejo in ne odidejo?

Pomemben korak je štipendija za nadarjene. Teh je premalo. Potem pa je stanovanjska politika za mlade družine in mlajše generacije. Če oni dojamejo, da jih domača občina podpira pri njihovih življenjskih odločitvah, bodo veliko raje, kot selitev, izbrali nadaljevanje dela in ustvarjanja doma. Pokazati jim moramo, da si želimo, da ostanejo tukaj in počutijo poklicane nadaljevati naše zgodbe.


Igrali ste v petih državah. Kaj ste tam videli o povezavi med mestom, športom in ljudmi, česar v Kopru ni?

Spoznal sem, da je spoštovanje vedno dvosmerno. Če kot tujec nisem bil vsaj petdeset odstotkov boljši od domačinov, sem moral oditi. Mi smo mesto talentov, zdi se mi, da te danosti in vrednote premalo cenimo, zato marsikdo prehitro odide. Na hrvaškem se ne more zgoditi, da otroci ne bi vedeli, kdo je kdo iz njihove zlate generacije: pri nas šestnajstletniki ne vedo, kdo je Zahovič, kdo je Pavlin, ker premalo dajemo na lastno čast.

Kaj lahko nogometaš prinese v občinski svet, česar politik ne more?

Prinese in nauči jih timsko delo. Koordinirani in enotni lahko dosežemo ogromno. Niče ni verjel vnaprej, da bomo šli prvič na svetovno prvenstvo, a smo kot tim, ki je enoten dosegli neverjetno. Vedeli smo, da ne moremo biti svetovni prvaki, ampak ne more pa nam nihče preprečiti , da ne bi bil svetovni prvak v želji in borbi za svojo idejo. In to lahko dam v mestnem svetu.

Pri šestnajstih ste postali glava družine. Kaj vas je to naučilo o odgovornosti, ki jo zdaj prenašate v javno službo?

Čez noč sem otroško brezskrbnost pozabiti. Mami sem moral pomagati. Pride čas, ko moraš prevzeti neko odločitev. In enkrat ko jo sprejmeš, moraš vztrajati, biti trmast. Trma je zame znak inteligence. V življenju je tako, da moramo usmeriti delo v eno smer, ne vidim razloga zakaj ne bi bili uspešni na koncu. Tako naj boi tudi z delom v občinskem svetu. Nič ni narobe, da na tej poti kakšno napako. Napake delajo tisti, ki so aktivni in so sposobni sprejemanja odločitev.

Katera bo vaša prva pobuda v svetu?

Kot sem nakazal. Pomoč otrokom in staršem, ki potrebujejo še kaj več kot so lepe besede populističnih politikov.


Kje boste v soboto, na 25. obletnico gola? 

Doma. Nič posebnega ne bo. Že takrat nisem nekaj grozno praznoval. Le eno velikansko olajšanje je bilo, ker smo vsi skupaj dosegli ta veliki cilj. Bil je gol od vseh nas. Tako se bom počutil 25 let kasneje. Vsi skupaj, vključno z navijači, smo bili zaslužni za uspeh. Upam, da bomo naslednji dan, ob koncu nedeljski volitev, praznovali skupaj volivci, ki delijo podobne vrednote.